Za kakovostne in zanesljive storitve zasebnega varovanja je potreben certificiran varnostno-nadzorni center

Standardizacija ima vedno večji pomen v sodobnem življenju, saj v poplavi storitev in izdelkov nujno potrebujemo neodvisne in verodostojne informacije o kakovosti izdelkov in storitev, ki jih naročniki kupujemo.

LICENCA ZA UPRAVLJANJE Z VARNOSTNO-NADZORNIM CENTROM JE ENA NAJPOMEMBNEJŠIH V PANOGI

Splošni pogoj za večino vseh licenc v zasebnem varovanju je lastni ali pogodbeni varnostno-nadzorni center, zato lahko upravičeno trdimo, da je licenca za upravljanje z varnostno-nadzornim centrom ena najpomembnejših v panogi, pri čemer je  VNC definiran kot upravljanje in stalni fizični nadzor operaterjev VNC nad vgrajenimi sistemi tehničnega varovanja, sistemi in napravami za varovanje ljudi in premoženja, območja ali varovane osebe ter nadzor s telekomunikacijskimi potmi prenosa alarmnih signalov, ki se opravlja v VNC.

Zakon o zasebnem varovanju - ZZasV-1 (Uradni list RS, št. 17/11) predpisuje, da je treba zasebno varovanje opravljati v skladu s sprejetimi in objavljenimi slovenskimi nacionalnimi standardi, ki jih določi minister, pristojen za notranje zadeve in so obvezni na področju zasebnega varovanja.

Družba Aktiva varovanje d.d. je imetnik certifikata, ki potrjuje izpolnjevanje vseh zahtev mednarodnega standarda SIST EN 50518 za nadzorne in sprejemne centre za alarme.

Na podlagi le tega našim obstoječim in bodočim naročnikom nudimo najvišjo kakovost in zanesljivost storitev na vseh področjih dejavnosti zasebnega varovanja.  To je naša dolžnost in hkrati obveza do  vseh kupcev in tudi do regulatorja (MNZ).

IZPOLNJEVANJE ZAHTEV STANDARDA SIST EN 50518 BO PUSTILO VELIK PEČAT K DVIGU KAKOVOSTI CELOTNE DEJAVNOSTI

Standard SIST EN 50518 je globoko posegel v zasebno varovanje in izpolnjevanje njegovih zahtev bo nedvomno pustilo velik pečat k dvigu kakovosti celotne dejavnosti. Standard ločeno posega v tri bistvene temelje delovanja VNC in predpisuje zelo jasne in nedvoumne zahteve za:

  • lokacijo in konstrukcijo (ocenjevanje tveganj, izbira lokacije, konstrukcijske zahteve, toaletni in pomožni prostori, odprtine, vhodni medprostor, mehanizmi ključavnic, zasilni izhodi, zastekljene površine, prezračevanje, odprtine za inštalacije, alarmni sistemi VNC, električno napajalno omrežje, sistemi pomožnega in neprekinjenega napajanja, pomožni generatorji)
  • zahteve za tehnične zmogljivosti (zahteve za zmogljivost in za komunikacijo, sprejem signalov, postopki operaterjev, preskušanje delovanja opreme, postopki in poročanja ob okvarah, ravnanje s podatki, dnevniki postopkov operaterjev, razpoložljivost in preverjanje delovanja VNC, načrt delovanja ob nepredvidenih dogodkih)
  • postopke in zahteve za delovanje (kadrovska struktura, varnostno preverjanje operaterjev, usposabljanje, operativni postopki, vstop in izhod iz VNC, upravljanje baz podatkov, kontinuiteta delovanja in izredne razmere, postopki evakuacije, vstop v izrednih razmerah, ravnanje s signali, presoja, pritožbeni postopek)

Pri razumevanju zahtev standarda in njegovi implementaciji v obstoječe VNC, ki so bili pregledani po starem standardu SIST BS 5979:2005, se je sprožila strokovna dilema, kako bo v prihodnje s tako imenovanimi »Back-Up centri«. Standard v svojih zahtevah nekajkrat omenja tako imenovani »Drugi VNC« v kontekstu verjetnosti nezmožnosti obdelave alarmnega sporočila v VNC, zato se mora alarm nemudoma posredovati v drug VNC, ki ne sme biti lociran v isti stavbi ali neposredni bližini. Dilema, ki se pojavlja v fazi certificiranja je, ali mora biti tudi »drugi VNC« v lasti imetnika licence in ali mora imeti »drugi VNC«  pridobljen certifikat.

Razlaga zakona je, da ZZasV-1 nima nobene specifične zahteve, da bi moral imetnik licence imeti dva lastna VNC, temveč se lahko dva (ali več imetnikov licenc Upravljanje z VNC) pogodbeno dogovorijo, da so drug drugemu rezervni (»drugi VNC«), kjer v primeru nezmožnosti delovanja enega, »drugi VNC« prevzame njegovo vlogo. Prav tako nikjer v zakonu ZZasV-1 ni določeno, da mora imeti »drugi VNC« certifikat, temveč se pričakuje, da je skladen z zahtevami standarda SIST EN 50518, saj drugače ne more izpolnjevati pričakovanj prevzema vloge »prvega VNC«. Zakonodaja ima namreč za vse VNC-je enake zahteve in ne loči med »prvim« in »drugim« VNC-jem.

POSTOPEK CERTIFICIRANJA VNC JE SESTAVLJEN IZ DVEH FAZ

Certificiranje je ugotavljanje skladnosti proizvodov, procesov, storitev, osebja ali sistema vodenja po vnaprej določenih in preverljivih postopkih z upoštevanjem certifikacijskih pravil oziroma zahtev tehničnih predpisov ali standardov. Postopek certificiranja VNC je dvofazni; pri presoji prve stopnje se preveri in določi trenutno stanje VNC ob upoštevanju specifikacij standarda, opredelijo se odprte točke ter predstavijo pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na certifikacijsko presojo, z namenom, da se zagotovi uspešnost postopka. Po določenem času, v katerem se odpravijo ugotovljene neskladnosti, se izvede certifikacijska presoja, pri kateri se izpostavi skladnost s standardom SIST EN 50518 in se na osnovi pozitivnih rezultatov preverjanj zaključi z izdajo uradnega certifikata s strani priglašenega certifikacijskega organa. Kontrolne presoje so obvezne vsako leto v okviru triletne veljavnosti certifikata.

Pri kontrolnih presojah se preveri ali so vsi kriteriji skladnosti še zmeraj izpolnjeni in da organizacijski in tehnični sistemi učinkovito delujejo znotraj VNC. Veljavnost certifikata zavisi vsakič od uspešno opravljene letne kontrolne presoje. Recertifikacijske presoje se izvajajo vsako tretje leto. Pri slednjih je potrebno upoštevati ista pravila kot pri kontrolnih presojah, le obseg pregleda in presoje je izveden v večjem obsegu. Pogoj za redno kontrolno presojo VNC je nespremenjen obseg uporabe glede na certifikacijsko presojo in nespremenjeni konstrukcijski, tehnični ter organizacijski pogoji. Če pride do bistvenih sprememb v konstrukciji, tehničnih sposobnostih ali organizacijskih okoliščinah, je potrebno podrobnejše preverjanje.

TOP